Na levo ali na desno?

Na levo ali na desno? Za mladega, ki rad razmišlja, je to danes zelo težko vprašanje, tako kompleksno, da ga nihče niti razume ne, kaj šele da bi poznal odgovor nanj.
V Sloveniji sta se po osamosvojitvi osnovala dva tabora, ki zase trdita, da na eni strani zastopata levo politično opcijo in na drugi strani desno. Vendar pa je to le trditev, ki je nastala kot posledica želje po pridobivanju čim več volivcev ene strani. Vsi (tudi mladi!) še danes, kot da bi bili še vedno sredi druge svetovne vojne, ti dve opciji ločujemo le po dveh straneh, na kateri smo se razdelili Slovenci v vojnem času. Desnica - domobranci, levica - partizani.
Tako še naprej ostajamo v letu 1945 in proslavljamo konec vojne, namesto da bi odprli oči in se zavedli, da smo sredi krize, ki se vleče že zadnjih sedem let. Še danes se pričkamo, kaj je kdo storil med in po vojni, medtem ko bi pravzaprav morali skrbeti za dobrobit države in naroda - v današnjem času. Zaradi tega bi se v naši državici morali ustanoviti prava levica in prava desnica, ki bi na eni strani zagovarjali konzervativne in na drugi strani liberalne interese. Na zadnjih volitvah smo po mojem mnenju dobili prvi stranki, ki temu vzorcu sledita: Združena levica (ZL) na eni strani (kljub prekomernemu poudarjanju starega političnega sistema, ki vzburja predvsem nostalgike, je to vseeno edina stranka, ki je vsaj podobna laburistom) in Stranka Mira Cerarja (SMC) na drugi, ki kljub navidezni neopredeljenosti deluje kot prava konzervativna desnica. Vse ostale stranke v slovenskem političnem prostoru so sredina.
Za to je krivo predvsem pomanjkanje demokratične tradicije v Sloveniji, kjer se v resnici nihče ne zaveda, kaj naj bi demokracija sploh pomenila. Tega ne vedo niti politiki niti ljudje, ki te politike volijo. Tako se zaradi nevednosti še naprej razvija slovenski nacionalni šport - nerganje-, v katerem bi nam lahko bila že zdavnaj podeljena nagrada za prvo mesto.

Nismo še spoznali, da je bistvo demokracije, kot že sam izraz pove, vladavina ljudstva. Ljudje se torej ne smejo bati vlade, ampak se mora vlada bati ljudi! In to drži kot pribito, le da Slovenci v svoji pasivnosti še nismo spoznali, da je lahko vsak polnoleten državljan izvoljen v parlament in tako vpliva na svojo prihodnost. Namesto tega pa je uveljavljeno primitvno načelo: Politika je kurba. 

Prav tako se ne zavedamo, kakšno moč ima ulica, saj se poslanci zaradi nje kaj hitro ustrašijo, da bi si morali poiskati novo zaposlitev, ki ne bi bila tako nobel, kot je sedenje na ogrevanih stolih in pritiskanje gumbkov.
Ampak Slovenci si ne moremo pomagati. Imamo še tako mlado državo, da se svoje moči v sistemu, ki ga imamo, niti ne zavedamo. Večina tako še vedno meni, da si desničarji želijo vladavino Hitlerja in levičarji hočejo ponovno živeti v kvazi samoupravnem sistemu. Zato je od mladih odvisno, ali bomo takšno mišljenje še naprej odobravali ali pa bomo zavihali rokave in spravili našo Slovenijo v red. Odločitev je naša!    

Je sui Charlie

Ob ogledu večernega dnevnika že dolgo nisem bila tako zaskrbljena, kot sem danes. Saj ne, da me je kdaj spravil v dobro voljo - ponavadi je bilo obratno -, a kljub temu se mi situacija še nikoli ni zdela tako strah zbujajoča.
ISIS in njena islamska država - ideja, ki se nam je še pred nekaj meseci zdela morda malo zoprna, a vendarle nerealistična. Kaj nam pa morejo, smo si mislili. Ni jih dovolj, nimajo orožja, niso usposobljeni. A seme je bilo zasajeno in pri nekaterih je očitno padlo na plodna tla.
Zgodil se je Charlie Hebdo, zgodila se je drama v pariški trgovini. Ljudje so umirali zaradi "nerealistične", nerazumljive in še pred nekaj meseci tako nepredstavljive ideje. Islamski terorizem je prestopil meje Evrope, vprašanje je le, kje in kdaj se bo pojavil prihodnjič. Situacija je zaskrbljujoča, terorizem pač ni nekaj, s čimer bi se želeli dnevno soočati na naših ulicah. Vendar tisto, kar mene skrbi še bolj kot to, je odziv javnosti oz. vsaj njenega dela.
Novica, ob kateri sem se danes zares tresla, je bila tista o skrajnodesničarski nalepki na trgovini s hitro prehrano v Ljubljani. Nalepko s protiislamskimi gesli, ki jo je zjutraj našel njen lastnik, po veroizpovedi musliman. Slišite? MUSLIMAN je po veroizpovedi, ne terorist. Musliman! Če kdo ne ve, kaj ta beseda predstavlja, naj si več o islamu prebere na Wikipediji. Zagotavljam pa vam, da islam ni enako terorizem, musliman ni enako terorist. To bomo morali razumeti vsi, če želimo skupaj prebroditi to situacijo.
Če je med muslimani en odstotek ljudi, ki so za svojo vero pripravljeni ubijati, to še ne pomeni, da so teroristi kar vsi po vrsti! Preostalih 99 odstotkov je po vsej verjetnosti dobrih, delavnih, čutečih ljudi, kakršna sva ti in jaz. Dogodke v Parizu ostro obsojajo, najbrž še ostreje kot vsi ostali.
Pomislite na zloglasnega Silva Pluta in Metoda Trobca ter ne nazadnje tudi na grozljive umore, ki so se v zadnjega pol leta dogajali na ljubljanskih ulicah. Ali to pomeni, da smo zaradi nekaj posameznikov med nami, ki so zaradi takega ali drugačnega razloga pripravljeni ubiti sočloveka, vsi Slovenci morilci? Jaz mislim, da ne. Še zdaleč ne.

In zato vas lepo prosim, ne delajmo grešnih kozlov iz muslimanov. Za vse nas bo bolje, če se bomo v boju proti terorizmu združili v eno veliko celoto, ne glede na veroizpoved. Ateisti, budisti, hindujci, judje, katoliki, muslimani, pravoslavci itd. Skupaj smo močnejši!